Glasbena šola Koper


PALAČA GRAVISI BARBABIANCA

Med najpomembnejše koprske palače sodi palača markizov Gravisi - Barbabianca. Na mestu današnje palače je stala skromna hiša družine Tacco. Stavba je bila ob prezidavi vključena v južno krilo nove reprezentančne palače. Napis v lokih trifore prvega nadstropja nam sporoča letnico prezidave 1710 in imenuje Janeza Nikolaja Gravisija kot pobudnika te prezidave. Od 18. stoletja dalje govorimo o markizih Gravisi - Barbabianca, ko se je Girolamo Gravisi poročil z grofico Chiaro Barbabianco. Palača Gravisi Barbabianca je pomemben člen v verigi koprskih palač, ki jim sledimo v stavbnem razvoju od romantike do konca 19. stoletja. Palača ima v osi pritličja glavni vhod, nad njim pa piano nobile z reprezentančno triforo v sredini. Dekorativni poudarek fasade je glavna os, v kateri so bogato oblikovani elementi: glavni vhod, nad njim trifora z balkonom in v dvignjenem delu manj bogato oblikovana trifora. Prostor nad njo zapolnjujeta dekorativna zmaja. Na temenu lokov balkonske trifore so kamnite plastike - moška glava in dve levji. Zanimivo so oblikovana okna obeh stranskih kril. Sklenjena so s sergmentnimi pretrganimi loki, ki oklepajo stilizirane pinijeve storže. Podokensko okrasje je že blizu rokokoja.
Posebna dragocenost palače je njena notranjščina z vhodno vežo, dekorativnim stopniščem in glavno dvorano. Bogato oblikovano dvoramno kamnito stopnišče je imelo na balustradi kamnite plastike p uttov, ki so predstavljali kiparstvo, slikarstvo in arhitekturo. Na stenah se je ohranila originalna dekoracija in portreti družine. Na stenah in stropu glavne dvorane se je ohranila poslikava iz sredine 19. stoletja. Avtor tega dela je tržaški slikar Giuseppe Gatteri. Z ustrezno namembnostjo palače je povezana adaptacija stavbe, prirejena za potrebe glasbene šole, tako da se ohranjajo nekatere bistvene funkcije spomenika.

Glasbena šola Koper je bila ustanovljena  21. decembra 1948 v Portorožu. 1951. leta se je preselila v Koper in v letu 1955 dobila prostore v palači Gravisi-Barbabianca, ki je bila leta 1984 v celoti obnovljena.

_____________________________________________________

PALAČA GRAVISI – BARBABIANCA (1710 – 2010)

Palača Gravisi-Barbabianca sodi med najpomembnejše koprske baročne stavbe, ki je sedanjo razsežnost in obliko dobila po obsežnejših obnovitvenih delih leta 1710.
Središčni del stavbe se umirjeno dviga nad obe krili in se zaključi s timpanom. Kompozicija tega dominantnega in kamnoseško bogatega dela je zanimiva tudi zaradi dveh zmajev, ki sta postavljena ob središčnem loku trifore v drugem nadstropju. Gre za dekorativni element, ki simbolično povzema družinski grb. Razporeditev notranjih prostorov je skladna s členjenostjo fasade. Skozi vhodna vrata stopimo v prostoren atrij, ki se odpira na vrt. Na levi strani se odpira vhod v reprezentančni del palače, ki ga sestavljata stopnišče in slavnostna dvorana v prvem nadstropju. Stopnišče krasi bogata štukatura; nekdaj so tu viseli portreti najvidnejših članov plemiške družine Gravisi in do leta 1967 tudi štirje konjeniški portreti, ki predstavljajo najpomembnejše evropske protagoniste tistega časa: poljskega kralja Jana Sobieskega III., lorenskega vojvodo Karla V., avstrijskega cesarja Leopolda I. in princa Eugena Savojskega.
Trije mali kipci (danes je eden izgubljen) na balustradi simbolizirajo kiparstvo, slikarstvo in arhitekturo.
V palačo se je skozi stoletja stekalo mnogo umetnin. Še pred II. svetovno vojno je bila tu prava galerija vidnih beneških mojstrov. Prostori so bili opremljeni z dragocenim pohištvom in raznimi dragotinami. V glavni dvorani občutimo nekdanje slavnostno vzdušje, ki je ujeto v umirjeno krajinsko slikarstvo na stenah. Avtor fresk je tržaški slikar Giuseppe Gatteri, ki je slavnostno dvorano poslikal sredi 19. stoletja; celotna poslikava je redek primer ambientalnega slikarstva v celotnem gradivu 19. stoletja.
Palača je danes sedež glasbene šole, zato njena podoba, bogata zgodovinska preteklost tudi razgibana koncertna dejavnost v glavno dvorano privabljajo mnogo ljubiteljev likovne in glasbene umetnosti.

Stopnišče


Poljski kralj Jan Sobieski III. (1624-1696)

Slavni vojskovodja, ki se je odlikoval v vojnah proti Turkom v drugi polovici 17. stoletja. Zlasti je bila pomembna njegova zmaga leta 1673 pri trdnjavi Chocim v Pokutju ob Dnjestru, danes na ruskem ozemlju, ki mu je utrla pot do kraljevega prestola, katerega je zasedel 21. maja 1674.
Tudi kot poljski vladar je nadaljeval z vojnami proti Turkom in leta 1675 premagal Tatare pri Leopoliju; Turke je njihov poraz prisilil, da so Poljski odstopili večji del Ukrajine.
Njegov odnos do evropskih držav ni bil vedno enak. Najprej je bil zagovornik zavezništva s Francijo proti Avstriji in Brandenburgu, potem pa se je, razočaran nad obnašanjem francoskega kralja Ludvika XIV., približal avstrijskemu cesarju in se z njim povezal proti Turkom, ki so leta 1683 prek Balkana že prodirali proti Dunaju. Vojaško posredovanje Jana Sobieskega skupaj s cesarsko armado je bilo odločilno za osvoboditev Dunaja in poraz turške armade.

Poljski kralj Jan Sobieski III. (1624-1696)
Poljski kralj Jan Sobieski III. (1624-1696)

 
 Lorenski vojvoda Karel V. (1643-1690)

Po izgubi Lorene, ki jo je zasedla Francija, je vojvoda Karel V stopil v službo cesarja Leopolda I., ki ga je vzel pod svojo zaščito. V vojaški službi je hitro pokazal velike sposobnosti, ki so se nadalje kalile v službi slavnega generala princa Raimonda Montecuccolija. Z avstrijsko pomočjo je po smrti poljskega kralja Mihaela Korybuta Wisniowieckega leta 1674 vložil svojo kandidaturo za poljsko kraljevo krono, vendar v tem ni uspel, pač pa je 6. februarja 1678 uspel s poroko kraljeve vdove Eleonore, sestre cesarja Leopolda I., pridobiti mesto guvernerja na Tirolskem s sedežem v Innsbrucku. Leta 1683 je bil imenovan za vrhovnega poveljnika cesarske armade in s svojim odločnim napadom pri Kahlenbergu odločilno pripomogel k turškemu porazu pri Dunaju. Pod njegovim poveljstvom je bil leta 1686 osvobojen Budim, dve leti kasneje pa še Beograd.

Lorenski vojvoda Karel V. (1643-1690)
Lorenski vojvoda Karel V. (1643-1690)

 

Cesar Leopold I. habsburški (1640-1705)

Na cesarskem prestolu je leta 1657 nasledil očeta Ferdinanda III. V svojem skoraj petdesetletnem vladanju se je moral spopadati z mnogimi težkimi problemi. Prva leta vladanja je moral na vojno proti Turkom v Transilvaniji, ki se je zaključila po odločilni zmagi Raimonda Montecuccolija avgusta 1664 pri Szentgotthárdu ob reki Raab. Vojna s Turki pod poveljstvom velikega vezirja Kara Mustafe je ponovno izbruhnila leta 1683 z znanim turškim obleganjem Dunaja ter se zavlekla še za nadaljnjih 16 let, dokler se ni zaključila leta 1699 z mirom v Sremskih Karlovcih. Istočasno se je moral, od leta 1689, bojevati proti Franciji, ki ga je napadla ob Renu. Leta 1701 je izbruhnila španska nasledstvena vojna, ki jo je po njegovi smrti 1705 nadaljeval sin Jožef I. Leopold se je moral skoraj polovico časa svojega 48-letnega vladanja posvečati vojnam, ne glede na svoje iskreno zavzemanje za mir. Zelo težavno vladanje torej, polno nadlog.
Mnenja zgodovinarjev o njegovi osebnosti niso bila vedno enotna. Nasprotna so mu bila zlasti v 18. stoletju pod vtisom prevladujoče francoske kulture, ki je bila v celoti usmerjena v poveličevanje Ludvika XIV in v razvrednotenje ter blatenje Habsburžanov, zlasti pa cesarja Leopolda I., ki je kljub pogostim neuspehom veljal za nasprotnika, nad katerim je francoski kralj pogostokrat izkazoval ves svoj napuh in ošabnost.

Cesar Leopold I. habsburški (1640-1705)  
Cesar Leopold I. habsburški (1640-1705)


Princ Eugen Savojski (1663-1736)

Še zelo mlad je vstopil v službo cesarja Leopolda I. in kot prostovoljec leta 1683 sodeloval v bojih za osvoboditev Dunaja, ki so ga oblegali Turki. Ob koncu tega leta je cesar komaj dvajsetletnemu princu podelil poveljstvo nad regimentom dragoncev v Küfsteinu. Že leta 1684 se je Eugen Savojski odlikoval v vojni proti Turkom, ravno tako leto kasneje, tako da je napredoval v čin generalmajorja. Leta 1687 je postal generalpodpolkovnik in papež ga je za zasluge v vojnah proti Turkom nagradil s podelitvijo nekaterih opatij v Piemontu.
Leta 1689 se je pričela njegova diplomatska kariera, ki jo je znal tudi kasneje koristno dopolnjevati z vojaškimi aktivnostmi. Leta 1690 je napredoval v konjeniškega generala, leta 1693 pa je bil imenovan za feldmaršala.
Toda do prave uveljavitve tega vojaškega genija še ni prišlo, do nje pa je vsekakor prišlo v kampanji proti Turkom. Po njegovi zmagi pri Zenti je z mirom pri Sremskih Karlovcih (26. januarja 1699) cesarju priboril Transilvanijo in Slavonijo. V dar je dobil mnoge posesti med Dravo in Donavo, na Dunaju pa si je gradil palače, med drugim tudi slovito palačo Belveder, ki mu je služila kot poletna rezidenca. Tu je začel zbirati knjige in umetnine. Višek njegove vojaške kariere je napočil leta 1717 z osvojitvijo Beograda. Z mirom v Požarevcu (21. julija 1718) je Avstrija pridobila Banat, Beograd in severno Srbijo.

Vir:
Salvator Žitko (Metlika, SLO, 1942) je visokošolski sodelavec – doktorant in asistent na Oddelku za zgodovinske študije Fakultete za humanistične študije UP v Kopru, avtor številnih razprav in strokovnih člankov s področja nacionalne, politične in kulturne zgodovine Istre v 18. in 19. stoletju. Zgodovinske študije je v letih 1961 – 1966 opravljal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je vrsto let poučeval na Gimnaziji v Kopru; od leta 1977 do 2002 pa je bil ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper. Od leta 1989 je predsednik Zgodovinskega društva za južno Primorsko, od leta 1991 pa tudi odgovorni urednik družboslovne revije Annales / Anali za istrske in mediteranske študije, ki jo izdajajo Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

 

 

 

"Iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca."

William Shakespeare