Novice, članki in odmevi ...

Z GLASBO JE PREMAGAL SRAMEŽLJIVOST
19.10.2017
Z GLASBO JE PREMAGAL SRAMEŽLJIVOST
Primorske novice
Tekst: Lea Hedžet, Radio Koper
Foto: Andraž Gombač

Filip Kravanja Veljak, 17-letni dijak koprske Umetniške gimnazije, se trobento uči že od sedmega leta in v teh desetih letih je z njo nanizal vrsto uspehov na regijskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih. Predvsem pa jo je tako vzljubil, da ji je sklenil ostati zvest vse življenje. Trdno je odločen, da bo prav trobenta postala njegov poklic.

KOPER, IZOLA Ker je bil Filip Kravanja Veljak sramežljiv otrok, sta ga starša spodbudila, da se je začel ukvarjati z glasbo. Tako se je vpisal na izolsko glasbeno šolo. Kako pa je v njegove roke prišla prav trobenta, se ne spominja več. “Prišla je kar sama!” pravi. Kljub temu z njo ni imel večjih težav, čeprav bi moral veliko več vaditi, a zdaj že ve, da brez trdega dela ni lepega tona.

Njegov prvi učitelj je bil Zlatko Tota, ki mu še danes kdaj priskoči na pomoč, čeprav se je medtem že upokojil. Potem je postal njegov profesor Boris Benčič, ki svoje mentorstvo nadaljuje tudi na Umetniški gimnaziji. V osnovni šoli se je Filip ukvarjal še z rokometom, po vpisu na gimnazijo pa je opazil, da za oboje ne bo dovolj časa. Zato je moral izbrati med rokometom in glasbo. In ker se je ravno takrat pripravljal na eno pomembnejših tekmovanj, se je odločil za glasbo. Tako je doslej že trikrat tekmoval na regijskem in državnem tekmovanju, kar pomeni, da je na regijskih vselej dosegel zlato priznanje.

Na državnem pa je največkrat prejel srebrno plaketo; tudi letos, ko je med dvanajstimi uvrščenimi tekmovalci v zahtevni kategoriji 2. a zasedel peto mesto. Poleg tega se je dvakrat udeležil tudi Mednarodnega tekmovanja Davorin Jenko v Beogradu, kjer se je obakrat uvrstil na drugo mesto. Tam mu je bilo zelo všeč, saj je vse potekalo v bolj sproščenem vzdušju kot v Sloveniji, kjer se vsi poznajo, zato meni, da so pri nas tekmovanja preveč “stroga in resna”. Na beograjskem pa sta nekako bolj izpostavljeni ustvarjalnost in muzikalnost. Mednarodna tekmovanja se mu sploh zdijo koristnejša, saj na njih lahko spozna več konkurence in tudi kakšnega dobrega (potencialnega bodočega) profesorja. Žal pa časa za druženje s sotekmovalci običajno ni prav veliko.

Da je Filip trobento vzel zelo resno, dokazuje tudi s tem, da ostale konjičke za zdaj pušča bolj ob strani, rad pa zaigra še v kakšni drugi zasedbi, kot je Brass Band Glasbenih šol KIP ali Pihalni orkester Izola in Simfonični orkester Vladimir Lovec. Najraje igra (pa tudi posluša) klasično glasbo, čeprav ga vse bolj mika tudi jazz. Pop glasbe ne mara.

O svojih ciljih in načrtih kar jasno razmišlja: “Rad bi se udeležil še kakšnega akademskega mojstrskega tečaja, po končani gimnaziji pa bi se rad vpisal na glasbeno akademijo, po možnosti v tujini, da bi ob tem spoznaval tudi nove kraje.” Po končanem študiju bi rad igral v kakem boljšem orkestru, pa tudi pedagoški poklic bi ga veselil, čeprav se zaveda, da zahteva veliko potrpljenja in specialnih znanj. A za začetek bi najraje čim več muziciral.

Ure in ure igranja, vaj, pouka ... To je trenutno njegovo življenje. Za sprostitev, prijatelje in prve ljubezni že najde čas, a meni, da bi mu ga več ostajalo, če bi si ga znal bolje organizirati. Tudi tega se bo zagotovo naučil, ko bo okusil študij in delo v tujini.
 

 

"Kjer besedam spodleti, glasba govori."
Hans Christian Andersen