Skladatelj in pianist Bojan Glavina »Ustvarjanje je v svojem bistvu veselje in radost do življenja«
31.03.2022     Videno: 1821     A+ | a-
Glasna, februar-april 2022
Tekst: Larisa Marjanović
Foto: YT


Skladatelj, pianist, klavirski pedagog, predavatelj in publicist Bojan Glavina je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu in kompozicije pri prof. Marku Mihevcu ter opravil dvoletno šolo za klavirske pedagoge v Gorici pri prof. Sijavušu Gadžijevu.
Je prejemnik študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani za skladbo Štiri folklorne miniature za orkester (Ljubljana 2008) in Tartinijevega priznanja Občine Piran za izjemne dosežke v kulturi (Piran, 2013). Veliko njegovih skladb je bilo nagrajenih na slovenskih in mednarodnih natečajih za kompozicijo. Več kot polovica njegovega opusa je posvečena otrokom in mladini.


Bojan, skladati ste začeli ob poučevanju, iz hobija. So vas učenci tako navdihnili ali ste s pisanjem lastnih del iskali individualizirane načine, da bi vasi učenci lažje usvojili določene glasbene prvine? 
Komponirati sem začel zelo pozno, šele okrog svojega 30. leta. Do takrat je bil ves moj glasbeni svet - in to mi je popolnoma zadostovalo - igranje klavirja in orgel ter neizmerno uživanje v intenzivnem poslušanju in spoznavanju vseh zvrsti glasbe. Ko pa sem začel učiti otroke igranja klavirja, se mi je odprla popolnoma nova dimenzija, ki je vplivala tudi na to, da sem začel komponirati. Res sta me stik z najmlajšimi in želja, da bi jim pomagal vstopiti v čarobni svet glasbe, tako inspirirala, da sem si začel za vsakega učenca posebej izmišljevati skladbice in jih tudi zapisovati. Mojim učencem je bilo to zelo všeč in smo se tako dosti bolj približali glasbi in napredovali. Tudi učenci so se počutili bolj svobodne in se »odprli« za ustvarjanje. Vstopiti v otrokov svet, približati se otrokovemu razumevanju in odkrivanju sveta skozi opazovanje in spoznavanje magije zvoka, harmonij in zvočnih kombinacij je bilo zame odkritje. Nisem samo spremenil razmišljanja, ampak sem se začel zavedati pravega bistva glasbe. Skozi prizmo čiste otrokove radovednosti do pojave melodij, sozvočij, pavz ... sem tudi sam »uzrl« čisto glasbo - glasbo brez šablon, teže pravil, banalnosti. Takrat sem tudi prvič začel komponirati, najprej seveda klavirske skladbice.

Ustvarili ste bogat opus - koliko skladb ste do zdaj napisali?
Pred kratkim je založba Astrum iz Tržiča, s katero sodelujem, ob moji življenjski obletnici izdala katalog - slednji je dostopen tudi na spletu: https://www.astrum.si/blog/ Si-BGlavCat.

Poleg klavirskih del in zborovske glasbe (za različne zborovske sestave) vas opus zajema zajeten kup komornih skladb. Lani ste na pobudo našega aktiva učiteljev klarineta in saksofona Zveze primorskih glasbenih sol izdali zbirko Pustolovščine za saksofon in klavir (tudi s transkripcijo za klarinet) in prav te miniature imajo zelo zanimive naslove (npr. Zeleni čaj, Gasilec in balerina, Sladke variacije, Netopirjev let, Sonatina devetnajstih krompirčkov, Ob novoletnem šampanjcu in šopku peteršilj ... ). So naslovi spodbuda za domišljijo, torej pomoč otrokom , da lažje razumejo glasbeno besedilo?
Ustvarjanje je v svojem bistvu veselje in radost do življenja. Če v sebi obdržiš otroškost in čudenje pri odkrivanju in spoznavanju sveta, je vsaka, še najmanjša stvar ali občutek, pojav, dogodek, srečanje ... lahko navdih ali motiv za ustvarjanje - v tem mojem primeru skozi zvok, harmonije, melodične in ritmične kombinacije. V ustvarjanju pa je vse povezano - vse je lahko zvok oz. vse se da izraziti z zvokom: barve, svetlobo in senco, gib, dotik, okus, tudi abstraktne ideje in oblike ... Otroci, pa tudi velika večina odraslih, se zelo radi odzivajo na duhovitost, humornost, igrivost, nenavadnost, nepričakovanost ...Iz tega dostikrat izhajajo tudi nekoliko neobičajni, nepričakovani naslovi mojih skladb, ki pritegnejo, animirajo mladega izvajalca  tudi s tega vidika. Kot primer lahko naštejem se nekaj »inspirativnih« naslovov iz svoje zadnje klavirske zbirke z naslovom Klavirske kratkice: Deset požirkov jabolčnega soka, Pijana miška, Končno palačinke!, Razprodaja v trgovini, Tri najkrajše skladbice nasvetu, Je to hrenovka?.

Davnega leta 2002 sem še kot učenka glasbene šole imela čast igrati v orkestru glasbene igre Figov top, ki ste jo na besedilo Dimitrija Kralja napisali ob 50. obletnici ustanovitve glasbene šole Izola. Glasbena predstava je bila zame posebno doživetje, saj sem se takrat prvič srečala s tako veliko produkcijo. V zbirko vaših glasbeno-scenskih del se je pred kratkim umestila tudi glasbena igra Iz trebuha anakonde, ki je bila izvedena v koprodukciji Glasbene matice Ljubljana, Cankarjevega doma in Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Kako ste se lotili pisanja tega dela?
Omenjena glasbena igra Figov top je nastala ob 50-letnici Glasbene šole Izola in v njej so vključeni vokalni solisti, mladinski zbor, orkester, dramski  igralci in  plesalci iz folklorne skupine, tako da je bil to res velik in zahteven projekt. Glasbena igra Iz trebuha anakonde pa je nastala po naročilu Glasbene matice Ljubljana in pri tem sem imel dosti lažje delo, saj sem ustvaril glasbo samo za otroški zbor s spremljavo klavirja. Dogajanje v igri Iz trebuha anakonde z besedilom in pesmimi Tomaža Vrabiča je zelo slikovito, posamezne pesmi so dobro napisane in ritem lepo teče, tako da se mi ni bilo težko vživeti in poiskati ustrezne zvočne podobe posameznih delov.

Kateri živali ste se glasbeno najbolje približali v igri Iz trebuha anakonde?
Prav vse živali so se mi zelo hitro »prikazale«, vsaka v svoji zvočni pokrajini - najprej pri klavirju, kjer sem začel s prvimi toni in harmonijami, ki so me s pripovedjo v besedilu takoj povlekle naprej. Sicer imam že določene glasbene »izkušnje« z živalcami. (Smeh.) Moja prva klavirska zbirka, še iz leta 1999, ima naslov Drobtinice, v njej pa je 20 skladbic - živalic: žabica, ribica, krt, srna, čebelica, medvedek, morski konjiček, lev, povodni konj, žirafa, osliček. Pred tremi leti sem prav tako sodeloval s pesnico Vido Mokrin Pauer iz Nove Gorice in skupaj sva ustvarila glasbeni muzikal za otroke in mladino z naslovom Živ, živ, (u)živalice, v katerem je tudi 11 njenih simpatičnih pesmi z živalskimi protagonisti, kot so Piščanček Robi, Kačica Kim, Krava Ava, Kozica Karlinca, Bikec Miško ... Pa še ena mojih zadnjih zbirk, za flavto in klavir, ima naslov Mali zoo, v njej pa so res majhne živalce in njihove zgodbe; naj jih naštejem nekaj: Hrčkova pesem, Menuet kačjega pastirja, Bogomoljkin koral, Pikapoloničine sanje, Koračnica devetnajstih mravljic, Kobilica na košarkarski tekmi. Čeprav so tokratne južnoameriške živali res eksotične in nenavadne, so se vse hitro »prikazale« v zgodbi in v ustreznih barvah nove zvočne pokrajine. Mislim, da je otrokom (pevcem) še najbolj bil všeč kondor, meni pa še riba piranha in, seveda, anakonda. (Smeh.)

Med pustolovščinami Tinke Tonke po Južni Ameriki se pojavljajo različna (moralna) vprašanja, v ospredju zgodbe je seveda tudi okoljevarstvena problematika. Kateri nauk glasbene igre /z trebuha anakonde se vam zdi najpomembnejši?
Vsi mi smo del narave in se moramo zavedati, da sta to naš dom in naše življenje. Za dom pa je treba skrbeti, da bo čist, lep, prijeten - za vse nas, ki smo zdaj tu, in za vse, ki še prihajajo v ta dom. Če kot človeštvo hočemo obstati na tej naši čudežni Zemlji, moramo skrbeti in paziti, da tudi vsa ta čudežna in neverjetna raznovrstnost življenja na našem planetu ostane še naprej.

Ste tudi klavirski pedagog - kaj pogrešate v glasbenih šolah? Menite , da bi bili učni načrti potrebni prenove?
V glasbenih šolah bi vsekakor uvedel komorno igro za vse - recimo že od 2. razreda instrumenta, pa najsi bo to duo, trio ali kvartet, ker se z vključitvijo v skupinsko igro otrok začne tudi drugače zavedati vseh glasbenih prvin - melodije in spremljave, harmonije in kontrapunkta, ritmičnega utripa in ritmičnih razmerij dinamike, agogike itd., da ne govorimo o širšem pomenu , kot so socializacija, medsebojni odnosi, prilagajanje ... Zagotovo pa bi poleg instrumenta in obveznega nauka o glasbi prav za vse uvedel tudi predmet Glasbena ustvarjalnost , ki bi vseboval improvizacijo in komponiranje. Trdim, da je prav vsak sposoben ustvariti svojo glasbo, samo če ima »ugodno klimo« in ustrezno podporo za to. Če pa bi začel razlagati vse podrobnosti v zvezi s tem ter načine, kako to doseči, bi verjetno moral napisati kar nekaj strani.
 
V 30-letni pedagoški karieri so vasi učenci prejeli okoli 120 nagrad na domacih in tujih tekmovanjih. Kakšno je vase mnenje o glasbenih tekmovanjih?
Glasbena tekmovanja so v svoji osnovi v nasprotju s samo idejo glasbe in ustvarjanja oz. poustvarjanja. Prava ustvarjalnost je vedno unikatna in neprimerljiva - vsak ustvarja in se izraža iz sebe in se mu ni treba primerjati z drugimi v smislu boljši, slabši.
Kot pedagog vedno uporabim tekmovanje kot neko pot proti določenemu cilju, ker če sva si z učencem zadala neki konkreten cilj - udeležba in nastop na tekmovanju, potem tudi sama pot dobi dodaten smisel, ki pomeni bolj poglobljeno vajo, bolj natančno in kakovostno igranje, bolj večplastno spoznavanje določenih skladb in tehnik izvajanja ... Nikakor pa ob tem ni glaven sam cilj (uspeh, točke, nagrada), temveč je cilj že sama pot, ki je zaradi tega bolj kakovostna, osmišljena. Torej, če že tekmujemo, tekmujemo sami s seboj, in če tako razmišljamo in se tako postavimo do udeležbe na tekmovanju, potem je samo tekmovanje smiselno, koristno in brez negativnega učinka.

Koliko pa vam pomenijo nagrade? Ste namreč prejemnik kar lepega števila nagrad na najrazličnejših kompozicijskih natečajih.
Seveda mi vse nagrade dosti pomenijo, ker je vedno lepo, če te nekdo pohvali (smeh) in če dobiš tudi »zunanje« priznanje in potrditev javnosti, da tvoje ustvarjanje nekaj pomeni ljudem, s katerimi živiš. Bi pa vedno ustvarjal tudi brez tega, ker mi je največja nagrada privilegij, da se lahko ukvarjam z glasbo - z njenim ustvarjanjem, izvajanjem, doživljanjem in dojemanjem. Glasba je zame eden najlepših, najglobljih, najbolj intimnih in tudi najbolj skrivnostnih pojavov, ki obstajajo.

Po vasem ustvarjalnem kurikulumu je videti, da ste zelo zaposleni, a kljub temu - kaj radi počnete v prostem času? Kaj vam v življenju poleg glasbe se veliko pomeni?
Glasba je moj način življenja in večkrat ne ločim »službe« in prostega časa. (Smeh.) Sicer pa, ko ne učim, najraje igram klavir, komponiram in berem knjige. Imam družino - soprogo Aleksandro, ki je profesorica klavirja in pianistka, in dva otroka, skoraj 15-letnega Brina in skoraj 10-letno Astrid, ki sta mi v velik navdih. Brin igra tolkala v jazz skupini glasbene šole Piran, Astrid je zelo uspešna v igranju klavirja in violine. 
Včasih sem veliko igral košarko, zdaj dosti manj, še vedno pa veliko berem - od znanstvene fantastike, poezije (tudi sam se poskušam v pisanju in sem tudi izdal literarno zbirko Žvižgi) pa do strokovne literature. V teh »norih« časih karanten in izolacij pa sem se skozi igranje klavirja lahko dosti več »družil« z »najboljšimi prijatelji«, predvsem Bachom, Chopinom, Poulencom in tudi drugimi »večnimi« skladatelji, v literarnih svetovih pa predvsem s Kafko, H. Murakamijem, K. Vonnegutom, Ph. K. Dickom ter seveda se z veliko drugimi.
Omeniti moram tudi, da me v zadnjem letu zelo izpolnjujejo spoznavanje, študiranje in igranje še neznanih klavirskih skladb koprskega skladatelja Vladimirja Lovca, čigar 100-letnico rojstva bomo obeležili in počastili prav v tem letu. Te zanimive skladbe sem odkril v ljubljanski Narodni univerzitetni knjižnici in jih bo Glasbena šola Koper izdala in predstavila s koncertom v aprilu, na katerem bom tudi sam nastopil, skupaj s še štirimi drugimi pianisti in pianistkami. V zvezi s tem moram povedati, da me zelo privlači raziskovalno delo - iskanje pozabljenih ali še neznanih rokopisov klavirskih skladb slovenskih skladateljev. Tako sem nabral že izredno veliko zanimivih, zelo raznovrstnih in tehtnih skladb skoraj 100 slovenskih skladateljev. V preteklih dveh letih sem v Sloveniji,  ltaliji in na Hrvaškem izvedel 12 komentiranih klavirskih recitalov z naslovom Slovenske klavirske miniature, na katerih sem predstavil izbrane skladbe 20 skladateljev - od prve dokumentirane slovenske klavirske skladbe A.T. Linharta iz leta 1790 do skladb , ki nastajajo danes.

 

Po čem bi predvsem radi, da se vas ljudje spominjajo?
Ni nujno, da bi se me ljudje spominjali. (Smeh.) Življenje teče (pre)hitro, generacije bliskovito hitro odraščajo, časi se neverjetno hitro spreminjajo ...
Če že, bi želel, da bi se me ljudje, s katerimi sem bil v neposrednem stiku - predvsem moja družina pa kolegice in kolegi v glasbi ter vsi moji nekdanji učenci in tudi njihovi starši - spomnili po pozitivni energiji in ljubezni, ki sem jim jo - upam - dovolj pošiljal skozi odnos do vsakega od njih ter tudi skozi glasbo (pa ne samo mojo), ki smo jo skupaj doživljali.