Nazaj
6. Mednarodni bienale sodobne glasbe Koper - 10-letnica bienala
20.03.2019
6. Mednarodni bienale sodobne glasbe Koper - 10-letnica bienala
Glasna, Revija Zveze Glasbene mladine Slovenije, februar-marec 2019
Tekst: Marina B. Žlender
Foto: Karl Glavina

3. - 7. december 2018 - Mednarodni bienale sodobne glasbe Koper je bil prvič organiziran pred 10. leti in letošnji šesti bienale je bil posvečen čutilom, ki jim je bil namenjen po en koncert. Čutila so naše vodilo skozi življenje in preko njih dojemamo tudi glasbo ali kot smo lahko prebrali v brošuri bienala, »ničesar ni v umu, kar ni bilo prej v čutih« (Sv. Tomaž Akvinski). Seveda je bil prisoten tudi šesti čut, ob 90-letnici rojstva Karlheinza Stockhausna pa so avtorji izpostavili tudi refleksijo, ki jo je sam upošteval kot enega od čutov. Bienale je sklenilo delo Arnolda Schönberga Pierrot Lunaire v verziji za moški glas, ki je zaokrožilo doprinos novitet s samim izhodiščem. Koncertom sta se pridružili dve razstavi in sicer razstava Zvenečih skulptur, kamnitih glasbil, v izdelavi akademske kiparke Alenke Vidrgar, na katerih je nastopil Slovenski tolkalni projekt. V prostorih Glasbene šole Koper pa je bila na ogled manjša razstava, posvečena Karlheinzu Stockhausnu. Na dan Stockhausnove smrti je bilo organizirano predavanje virtuoza na klarinetu in poleg Tatjane Jercog umetniškega vodje festivala Micheleta Marellija, Stockhausnu v spomin.

Med dotiki in vonji
Bienale je otvoril koncert Slovenskega tolkalnega projekta, ki se je, kot že rečeno, posvetil litofonom ter predstavljal dotik. Gost na trobenti je bil Franc Kosem, isti večer pa se je predstavil tudi Dekliški pevski zbor Glasbene šole Koper in Andrija Šulić na elektroniki. V prvem delu koncerta je bilo na programu večstavčno delo Prebujanja Tilna Slakana, nastalo po štirih medsebojno povezanih pesmih Jakoba Barba, drugi del pa je bil posvečen delom Pavla Merkuja (Koprive, Jabolko, Quasi lento iz Tri uspavanke za Jasno), Bojana Glavine (Čuj pesem deževja, Voda, Svetli akordi klavirja), Ambroža Čopija (Ave Maria, Pater noster, Arioso iz Pet metamorfoz za dve violini), Lojzeta Lebiča (Od blizu in daleč, Aprilske vinjete, Zima), Tadeje Vulc (O Sapientia, Občutja I) ter Federice Lo Pinto (Il Richiamo).

V drugem večeru, posvečenemu vonju, je bil na sporedu program z deli Roberta Schumanna, Helene Winkelmann, ki je sicer igrala violino, Salvatoreja Sciarrina in Stefana Pierinija. Na violončelo je igral Francesco Dillon, ki se je izkazal že s številnimi nastopi na najvidnejših svetovnih odrih. Poleg Winkelmannove in Dillona je za klavirjem nastopil še pianist Emanuele Torquati, prav tako uveljavljeno ime na obzorju sodobne glasbe. Žal sta oba večera minila brez naše prisotnosti.

Središče bienala - Stockhausen
Misel in intuicija sta bila vodilo tretjemu dnevu bienala, v okviru katerega se je na pogovoru predstavil vrhunski klarinetist Michele Marelli, ki je povedal nekaj več o svojem bivanju v kraju Kürten, pri znamenitem skladatelju Karlheinzu Stockhausnu, ter o skladateljevem delu. S tem so se velikanu sodobne glasbe udeleženci bienala poklonili na samo obletnico njegove smrti, 5. decembra. Michele Marelli je z odliko diplomiral iz klarineta na Konservatoriju v Alessandrii, ima pa tudi diplomo iz elektronske glasbe, ki jo je prejel na Konservatoriju v Latini. Z nalogo o Karlheinzu Stockhausnu pa je diplomiral na Univerzi v Torinu. Izpopolnjeval se je v Angliji, Nemčiji in Franciji, pri Alanu Hackerju, Suzanne Stephens in Alainu Damiensu. Kot solist igra klarinet in basetni rog. Redno sodeluje z ansamblom MusikFabrik iz Kölna, kot solist pa igra z največjimi orkestri po vsem svetu in nastopa po raznih festivalih, zlasti tistih za sodobno glasbo, saj je nesporni mojster tega repertoarja. Je tudi prejemnik prestižne nagrade Premio Rubinstein «Una vita nella musica giovani», ki jo navajajo kot Nobelovo nagrado za glasbo. Na bienalu Koper se je kot rečeno predstavil kot izvajalec, skladatelj, predavatelj in umetniški vodja. Sledil je večerni koncert v zasedbi Georges-Emmanuel Schneider na violini (in elektronika), Michele Marelli na klarinetih (in elektronika) ter Marco Accardi (elektronika). Koncert se je odvijal v prostorih nekdanje cerkve sv. Frančiška v Kopru. Na sporedu sta bili deli Karlheinza Stockhausna Richtige Dauern in Unbegrenzt iz Aus den sieben Tagen. V prvem delu smo bili priča sublimaciji zvoka, s poudarkom na notranjem doživljanju izvajalca. Gre za intuitivno glasbo, za katero je potrebna koncentracija in osredotočenost na sebe, da bi tako izvajalec našel notranji vzgib za izvajanje. Skladba Unbegrenzt je izzvenela v rahli, zračni igri ter igranju na različnih mestih v prostoru, s čimer se nam je odprla prostorska dimenzija izvedbe. Delo Marca Andreja »iv3« za klarinet nam je odstrlo zanimivo interveniranje klarineta, kar mu je dalo novo dimenzijo, skupaj z razširjenimi tehnikami igranja, postal je ekspresivno zvočilo, ki so se mu pridružili še drugi zvoki. Delo Martina Traverse Red za violino je izzvenelo lucidno in ognjevito ter virtuozno. Sledila je skladba Harmonien, 5. Ura iz cikla Klang, ki bi jo lahko označili za vrhunec večera. V izjemni interpretaciji Micheleja Marellija na bas klarinetu so motivi dobili poln pomen in jih je povezal v koherentno in barvito celoto. Harmonien se je pridružila tudi skladba Vinka Globokarja Kartomlin Croisé, v kateri je virtuozni George-Emmanuel Schneider pokazal, kaj vse lahko izvabi iz violine. Skladba se odraža kot nizanje zvokov instrumenta ob intervencijah elektronike, ki je delovala bolj kot nekakšen komentar, kot pa pravi pendant. Izvrstni George-Emmanuel Schneider se poleg izvajanja sodobne glasbe posveča tudi jazzu, improvizaciji, in elektroniki in izvedel je veliko število del za violino in orkester 20. stoletja, s katerimi je nastopil po vsem svetu. Energična skladba CEFIXORAL Micheleja Marellija je v avtorjevi izvedbi zvenela kot prava konfrontacija elektronike s posnetkom bas klarineta in zvokom klarineta v živo, ki jo slišimo zdaj kot razburljiv dialog, drugič pa spet bolj sinhrono in vseskozi izjemno dinamično. Double bind, skladba korejske skladateljice Unsuk Chin, je igrivo delo za violino in elektroniko, v kateri elektronika dopolnjuje »odzive« instrumenta na izvajalčevo intervencijo, saj se le-ta z njo ukvarja bolj kot z zvočnim predmetom in iz nje izvaja raznorazne zvoke, včasih v živo, spet drugič se zanjo oglasi elektronika, za katero je skrbel Marco Accardi. V zaključek večera smo slišali še skladbo Unbegrenzt iz Aus den Sieben Tagen, v kateri sta oba virtuoza v prostoru izvedla sijajno zračno in rahlo zvočno tvarino, ki se je kot v valovih prelivala do nas.


Instrumenti in tehnologija
Četrti koncert bienala je minil v duhu okusa, razdeljen pa je bil na dva dela; v prvem se je predstavila francoska fagotistka Elise Jacoberger, v drugem pa domačin Luka Batista, ki živi in ustvarja v Amsterdamu. Tudi Elise Jacoberger sodeluje v zasedbi MusikFabrik, sicer pa je aktivna v ansamblih kot je Ensemble Intercontemporain, Basel Sinfonietta in Ensemble proton Bern, nastopa pa tudi kot solistka in specialistka za sodobno glasbo. Najprej je predstavila delo Sen VII Toshia Hosokawe za fagot solo, ki je delovalo eksplozivno, v dolgih izdihih in za Hosokawo nekoliko atipično. Bolj folkloren značaj je imela skladba Olge Neuwirth Torsion za fagot in trak, v kateri smo lahko slišali tudi odlomke klezmerja in je učinkovala kontrastno v sobivanju ilustrativnega posnetega in abstraktnega živega zvoka, kar mu je dajalo vsebinsko noto in pravo učinkovitost. Zadnje je bilo na sporedu delo Olava Lervika Rotor za solo fagot, ki je zaobjelo preskoke med visoko in nizko lego v razgibani pripovedi. Luka Batista se je publiki predstavil kot skladatelj in kitarist hkrati. Svoje tri skladbe je oblikoval v odnosu do računalnika, s poudarkom na improvizaciji in ritmu. Delo KarnatX5 izraža južno indijske karnatske ritme, ob spremljavi električne kitare. Gre za oblikovanje akustične teksture s pomočjo računalnika, kar nam daje sugestivno zvočno podobo, ki sledi ritmičnemu ustroju. Skladba batty_psekt 7.5 ima po pojasnilu avtorja nasproten koncept, v katerem električna kitara prevzame vodilno vlogo in vpliva na izvajanje računalnika, ta pa dobi vlogo improvizatorja. Sledilo je delo bufferfun, ki ga je Batista predstavil kot sintezo digitalnega in akustičnega, oz. komunikacijo med instrumentom in tehnologijo, ki skupaj dajeta novo entiteto.


Sklepno slavje
Peti in zaključni dan bienala pa je bil posvečen sluhu. Na ta dan sta se v popoldanskem koncertu predstavila Studio za sodobno glasbo AG Ljubljana in Nova Tergeste Contemporary Ensemble. V prvem delu smo najprej prisluhnili elektronski glasbi Luigija Ceccarellija Exsultet, ki je v sebi združevala elektroniko in gregorijansko petje. Pri tem je šlo bolj za postavljanje samega petja v novo, rekli bi kozmično dimenzijo, ne da bi avtor pri tem posegel v sam kontekst, marveč ga je bolj obarval. Frfot Urške Pompe za kontrabas nas zaobjame z minimalno investicijo zvoka, ki pa je obravnavana s tolikšno invencijo, da imamo občutek, kot bi poslušali orkester. Združevanje intimnega z zunanjim se izpoje v oblem zvoku, ki nas prepoji s svojo neposredno silovitostjo. Tilen Lebar se je v delu Triptihon posvetil duu violončel, ki raziskujeta zvočno polje s plastičnima kozarcema in pri tem ustvarita nov zvočni svet, ki se v drugem delu stopnjuje v crescendu, presekanem s tišino, iz katere se ponovno vzpne v počasnem loku in sčasoma zamre. Poudarek je torej namenil novi zvočni celoti, s katero vzpostavi poenoteno skupno igro obeh izvajalcev. Sledilo je delo Melani Popit 4L13N5, ki je delovalo kot subtilno potovanje skozi zvok, to pa se mestoma razvije v skupno igro do fortissima. Sledila je skladba Francisa Dhomonta Phonurgie, ki je izzvenela kot pravi rafinirani kolaž zvokov. Pred nedavnim ustanovljen tržaški ansambel Nova Tergeste Contemporary Ensemble je nastal na pobudo Davida Coppole in izvedli so njegovo delo La morte e gli orologi na besedilo Edgarja Allana Poeja. Dramatično pripoved so pospremili z avtentično in ekspresivno zvočno izvedbo, ki ji je dala polnokrven pomen.

Zaključni koncert bienala se je odvijal v Pokrajinskem muzeju Koper, predstavila pa se nam je zasedba Neofonija, pod vodstvom mednarodno uveljavljenega dirigenta Stevena Loya. Po igrivem uvodnem delu Salvatoreja Sciarrina Canzona di ringraziamento za flavto solo, v odlični izvedbi Anje Clift, smo slišali delo Vibra-Elufa za vibrafon solo Karlheinza Stockhausna, ki nas je popeljalo v tekočo igro Simona Klavžarja. Skladba Marcia fatata, Souvenir & Gift from the Republic of Slovakia Fabia Niederja je izzvenela z obilo občutka za tišino in zelo rahločutno obravnavano zvočno vsebino. Urška Pompe je delo Čez in čez zasnovala kot fluidno tekoče, ki se barvito preliva med instrumenti. Vrhunec večera pa je nedvomno pomenil Pierrot Lunaire Arnolda Schönberga, z izjemnim solistom Carlom Rosmanom. Delo je bilo izvedeno s predanostjo in živo strastjo, ki sta oživili vsak del besedila. Carla Rosmana sicer poznamo tudi kot klarinetista, tokrat pa je svojo pevsko vlogo izvedel v vsej ekspresivnosti vrhunskega izvajalca, ob zreli spremljavi zasedbe Neofonija, ki se je pod poglobljenim vodstvom nadarjenega Stevena Loya tudi tokrat izkazala za nepogrešljivega izvajalca sodobne glasbe pri nas.

Drži, da je bienale Koper koncipiran z dušo, da gre za dogodek, ki mu publika sledi z žarom in pozitivnim odzivom in da smo takšnemu vzdušju redko priča. Pristnost in neposrednost bienala prekosi distanco in blišč velikih festivalov, s katerimi se brez težav meri po kvaliteti programa. K temu gre pripisati trud in angažiranost obeh umetniških vodij, Tatjane Jercog in Micheleja Marellija, pa tudi pozitiven odnos do sodobne glasbe na Primorskem, kar pomeni prijetno svežino v slovenskem kontekstu, zlasti v času, ko se sodobni glasbi namenja vse manj prostora.