Nazaj
Strastno vihti lok in sabljo
08.12.2018
Strastno vihti lok in sabljo
Primorske novice
Tekst: Nives Krebelj
Foto: osebni arhiv Antonije Hajdin
 
Meči, sablje, noži in sabljanje so njegova strast. A tudi klasična glasba. Slišati je, kot da bi šlo za skrivnosten lik iz kakšnega akcijskega filma. V resnici pa je 37-letni Antonije Hajdin povsem običajen mož, predan družini, glasbi in športu. »Že od malih nog sem oboževal rezila, pa tudi violončelo. Konec koncev je oboje povezano – godalni lok je zgrajen kot rezilo, drža loka je izšla iz drže meča,« pojasni Hajdin.

Antonije Hajdin je 15 let Izolan, prihaja pa iz Zagreba, kjer je na glasbeni akademiji, pri mentorju Andreju Petraču, prvem violončelistu Slovenske filharmonije, študiral violončelo. Domačini ga prepoznajo po dolgih laseh in meču, ki ga nosi v roki ali torbi od doma do telovadnice v mestnem jedru in obratno. Kljub temu da to počne že vrsto let, se še vedno najdejo mimoidoči, ki se jim Hajdin zasmili zaradi svoje "nevednosti". »Poglej, kakšni valovi so danes, ne hodi na ribolov,« mu svetujejo. »Marsikomu sem že pojasnjeval, da v torbi nosim meč, pa se je hitel opravičevati, češ da je mislil, da imam ribiško palico,« se zasmeje. »A grizejo?« ga tudi vprašajo. »Ne, zbadajo,« se pošali.

Deček je zrasel, mali kontrabas pa ne
Hajdinova mama je profesorica na glasbeni šoli in povsem logično je bilo, da bo sin igral inštrument. S petimi leti, visok malo več kot meter, je šel na preizkus. »Vprašali so me, kaj bi igral. Kontrabas, sem bil odločen. Dobro, so rekli, za začetek ti bomo dalo enega malo manjšega. Zrasel se, 'kontrabas' pa je ostal enako velik. A ni mi žal. Že v začetku sem se zlil z violončelom. Rad sem igral tudi druge inštrumente, tudi s petjem sem se hotel izraziti. Že v otroštvu me je bolj pritegnila klasična glasba kot moderna. Imel sem fazo heavy metala in rocka, ki je pustila pečat gotike na meni. A klasična glasba ima zame najvišjo vrednost,« razmišlja.

Glasba in žena Selma sta krivi, da je Hajdin našel dom v Izoli. Srečala sta se v Dubrovniku, na seminarju. Tam se je tudi odločil, da ne bo šel na izobraževanje v Berlin ali Basel. Prišel je v Izolo in začel poučevati violončelo in komorno glasbo na glasbeni šoli, tudi v Kopru in Piranu. »Selitev iz Zagreba v Izolo je bil šok. A kmalu je začel delovati racio. Obalno-kraško regijo vidim kot velemesto, južno metropolo Slovenije, samozadostno, z ustrezno infrastrukturo in gosto koncentracijo prebivalstva. Zamislil sem si, da je Izola mestna četrte,« pove.

»Ljudje so zelo prijazni, jezik ni težava. V središču Zagreba domačini govorimo nekaj podobnega slovenščini. Tudi doma, z otrokom govorim slovensko. Želim si, da bi vsak s svojim znanjem, ki si ga je pridobil drugje, oplemeniti okolje, v katerem živi. Spoštuj zakonitosti okolja in daj mu čim večje darilo, je moje pravilo.«

Meče je sanjal že v otroštvu
Njegova velika ljubezen so tudi borilne veščine, še najraje povezane z rezili. »Noži, meči in druge srednjeveške zadeve so od nekdaj še večja strast od glasbe. Krasno bi bilo klasično glasbo spojiti z borilnimi veščinami. Po svoje so povezane – godalni lok je zgrajen kot rezilo, drža loka je izšla iz drže meča. Že kot otrok sem bil navdušen nad meči. Najprej je bila to kuhalnica, za čelado sem imel cedilo. To navdušenje me je spremljalo celo življenje, vedno sem čutil, da imam dvojni poklic. Brez klasične glasbe ne morem shajati, prav tako ne brez mečevanja, brez borilnih veščin. Pomembno je, da se človek ukvarja s stvarmi, ki jih ima rad.«

Ko je živel v Zagrebu, se je ukvarjal s kick boxom in ninjutsujem. V službi je dal odpoved, da bi se kot prostovoljec pridružil vojski. Ko se je preselil v Izolo, pa je začel sabljati. »Od prvega dneva sem bil kot obseden, treniral sem podnevi in ponoči, po sedem ur skupaj,« se spominja. Zaradi družinskih obveznosti ne more več zasledovati kariere – športne, učiteljske in glasbene. »Pogrešam oder, sabljaške turnirje, izobraževanje. A družina, starševstvo ima prednost. No, še vedno občasno igram kot solist, letos nameravam posneti plošček.«

Prepričan je, da se človek največ nauči, ko se zazre vase – tako pri športu kot pri glasbi. »Treba je vlagati v svoj razvoj, vložiti je treba na tisoče ur dela. Ljudje pa so danes vajeni instantnega uspeha.«

»Vsi obožujemo zmage. Toda vsem zmagam in zmagam svojih učencev navkljub lahko rečem, da sem svojo kariero, vse svoje uspehe gradil na porazih. Poraz je trden temelj, niže ne gre. Ne uspe ti zmagati na tekmovanju, ne dobiš nekega položaja v službi, zavrne te simpatija … Poraz te nauči, da imaš pred sabo dolgo pot, od porazov ne smemo bežati.«

V sabljaškem klubu gojijo viteške vrednote
»Poraz ni dovolj, najmočnejša čarovnija za uspeh je želja. Motivira te, da si vztrajen. Brez vztrajnosti ne dosežeš izjemnih rezultatov. Vztrajen si, ko noben drug ne zdrži tvojega ritma. Takrat je uspeh zagotovljen. lepo je živeti z željo, vizijo, ljubeznijo. Po zmagi to velikokrat izgine,« razmišlja Hajdin.

Takšno razmišljanje skuša prenesti tudi na člane sabljaškega kluba, ki ga vodi in kjer je trener. V klubu vadijo vse generacije tekmovalcev. Vsako leto člani kluba osvojijo državne naslove. »Vendar kluba nismo ustanovili le za tekmovanje, ampak za gojenje ljubezni do viteških vrednot, ki jih s sabljanjem še bolj prepoznaš, za učenje discipline in predvsem za vzgojo mladih ljudi.«

 

Sicer pa, trdi, je sabljanje šport, primeren za ljudi vseh starosti. »prevzame te in kar ne moreš nehati. Je šport izjemne hitrosti, zelo hitro se ga naučiš, je zelo uporaben za borbe, razvija inteligenco, percepcijo, koncentracijo, z njim posameznik 'trenira' svoje živce, se uči iznajdljivosti, tovarištva in seveda viteškega vedenja.«

Navdušen nad arhitekturnimi biseri
Hajdin je tako navdušen nad sabljanjem, da je prostor zanj predvidel v svojem bodočem domovanju: »Sem gospodar mlina v Pučah in ga obnavljam. Stavba je velika, tako da sem v njej poleg bivalnih prostorov predvidel tudi borilnico, kjer se bo sabljalo.«

V Izoli sablja v nekdanji italijanski šoli v starem jedru Izole, malce naprej po ulici, v Besenghijevi palači pa domuje glasbena šola. »Stavbe človeka navdihujejo. če hočeš dobro razumeti klasično glasbo, moraš biti od otroštva v stiku z njo. Zelo pomembno je, da je človek vzgojen v pravem ambientu. Arhitekturni biseri, kot so beneške palače, otroke navdihujejo. Morda ne v šestih letih, kolikor obiskujejo glasbeno šolo. Zagotovo pa kasneje, saj bodo celo življenje to nosili v sebi. Takšnih stavb niso gradili kar tako, brez namena. Ambient ustvari človeka. V Izoli, denimo, se je skozi desetletja populacija bistveno spremenila, a mentaliteta je ostala enaka, ljudje so sproščeni. Izolo zato z eno besedo opišemo kot 'domača'. Isto Piran. danes pa ustvarjamo, gradimo povsem drugačno okolje.«

Hajdin pogosto razmišlja o življenju in svetu nasploh. »Filozof sem od petega leta, zato mi v vrtcu ni bilo treba spati in sem delal družbo vzgojiteljicam,« se pošali. »Veliko razmišljam o življenju. Človek je s svojim delom odgovoren za delo drugih – če o tem ne razmišljaš, ne veš zagotovo, kam pelješ ljudi, ki ti sledijo.«