Novice, članki in odmevi ...

PO ČRNO-BELIH TIPKAH
Leto 2012/2013  |  30.05.2013  |  Videno: 362386  |  A+ | a-
Primorske novice, 30.5.2013
BRANKA KLJUN, Radio Koper

Teja Udovič Kovačič je svojo klavirsko zgodbo začela pisati pred sedmimi leti. Sama se je odločila, da bo igrala klavir in tako je obveljalo. Danes je ena najuspešnejših učenk koprske Glasbene šole. Čeprav šele trinajstletna, ima že izjemen življenjepis, v katerem je cela vrsta nagrad in priznanj z regijskih, državnih im mednarodnih tekmovanj; med njimi kar štiri stotice, to so najvišje možne ocene strokovnjakov. Zadnji dve je dobila letos na regijskem tekmovanju mladih pianistov in na mednarodnem tekmovanju v Trevisu v Italiji.
“Ko veš, da si dobro igral in te je zato strokovna žirija nagradila s stotimi točkami, je res super občutek, to je nagrada za ves trud in vloženo delo,” pravi Teja Udovič Kovačič.
Letos se je na tekmovanjih predstavljala z Brilijantnimi variacijami inMazurko op.7, št. 1 Frederica Chopina, skladatelja, ki je naši mali pianistki prav zdaj najbolj pri srcu, temu pa sta s profesorico dodali še Kopačev Preludij in Etudo Lutoslavskega. Ta, izjemno zahteven program, ji je prinesel kar štiri prve nagrade, snemanje v studiu Hendrix radia Koper in kar tri recitale; prihodnji mesec bo namreč nastopila v Kopru, Izoli in Ljubljani.
Ana Kravanja je maturantka koprske Umetniške gimnazije. Doslej si je na različnih tekmovanjih priborila že več nagrad in priznanj. Na nedavnem državnem tekmovanju TEMSIG je v naporni 2. b starostni kategoriji prejela zlato priznanje in 2. nagrado, ki jo je dosegla v dveh etapah, kar pomeni, da se je morala kar dvakrat povzpeti na oder, najprej z glasbo Bacha in Beethovna, za tem pa še s Chopinovo in Lisztovo. “Tekmovanja so koristna, sama jih dojemam kot spodbudo za delo. Če imaš nek cilj, se med letom bolj trudiš, delaš več in bolj intenzivno. Zato je to dobro. Treme nimam, vsaj ne toliko, da bi mi preprečevala dobro izvedbo,” je prepričana Ana. Tako sva z Ano klepetali po tem, ko je v studiu Hendrix Radia Koper posnela več kot pol ure tekmovalnega programa, kar je stresno in naporno delo.
Ana je kot maturantka prav zdaj pred veliko odločitvijo. Da se bo posvetila klavirju, je že odločena, ne ve pa še, kam jo bo zaneslo po nova znanja. Seveda bi rada postala koncertantka, to rada počne, v tem uživa, vendar pa si ne dela utvar. Razmišlja realno, zato se ji ne zdi mogoče, da bi lahko živela od koncertiranja. “Tudi poučevanje je lepo delo,” pravi Ana, “dokler si v stiku z glasbo, je vse lepo.”
 


Tudi in predvsem po zaslugi Teje Udovič Kovačič in Ane Kravanja je njuna profesorica Selma Chicco Hajdin letos prejela Gerbičevo priznanje, najvišje državno priznanje na področju glasbenega šolstva. V utemeljitvi je predlagatelj, ravnatelj Glasbene šole Koper Iztok Babnik zapisal: “Selma Chicco Hajdin je izjemna klavirska pedagoginja, ki je v svoji, sedaj že skoraj 20-letni poklicni karieri navdušila številna mlada srca za klavirsko igro in umetniško izražanje skozi glasbo. Veliko svojih varovancev je popeljala na pot študija glasbe na akademije v Sloveniji in v tujini, nekateri med njimi so danes uspešni glasbeniki - koncertanti ali pa svoje znanje z enako ljubeznijo prenašajo na mlajše rodove.”
Več kot 80 nagrad in priznanj so sebi, svoji šoli in svoji profesorici prislužili njeni učenci. Ne spominja se števila učencev, ki so šli skozi njene “roke”. Veliko jih je bilo, veliko nadarjenih, pa tudi takih manj sposobnih. Tudi od teh se je, kot pravi, veliko naučila. “Prav vsak otrok bi se moral soočiti z glasbo, to je njegov osnovni, prirodni jezik, tako kot risanje. Vsi bi morali imeti priložnost spoznati se in ustvarjati z zvokom,” meni Selma Chicco Hajdin, ki priznava, da seveda vsi ne bodo postali glasbeniki, vendar je ta izkušnja dragocena za vsakogar, saj jo bo nosil s seboj vse življenje.
Klavir je študirala na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Dubravki Tomšič Srebotnjak.
“Akademska izobrazba je za učitelja klavirja nujna, samega pedagoškega znanja pa tam ne dobiš veliko. Tega pridobiš predvsem z izkušnjami, seveda pa ima vsak od nas tudi določeno stopnjo pedagoškega talenta, ki ti omogoča, da se znaš približati tem malim bitjem in jih spodbuditi, motivirati,” pravi uspešna pedagoginja, ki jo vabijo tudi v žirije, na seminarje in poletne šole. Sama pravi, da se v vseh vlogah ne znajde enako dobro. Še zlasti vloga žirantke ji ni preveč pri srcu. To bo, kot pravi, raje prepustila ljudem z “debelejšo kožo”.
Zadnja leta ju z možem, čelistom Antonijem Hajdinom, večkrat srečamo tudi na koncertnem odru. “Biti na odru, to je vsekakor 'višja prestava',” pove o svoji koncertni izkušnji. Meni, da je, odkar spet nastopa, tudi boljša pedagoginja.
Kaj ji pomeni Gerbičevo priznanje? Bila je presenečena in vesela: “To je potrditev države, v kateri živim že toliko let. Če delaš s srcem, če delaš dobro in veliko vlagaš, se to slej ko prej - tako se mi zdi - začne vračati. Sem zadovoljna, seveda.”