Novice, članki in odmevi ...

AMBROŽ ČOPI - DOBITNIK GALLUSOVE PLAKETE 2014
Leto 2013/2014  |  09.03.2014  |  Videno: 361511  |  A+ | a-
Naši zbori - spletna revija o zborovski glasbi, 9. 3. 2014
Branka Kljun

Gallusova plaketa je najvišje priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za izredne ustvarjalne in poustvarjalne dosežke na področju glasbe. Letos jo je prejel skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi, ki je hkrati tudi prejemnik zlate plakete ZKD mestne občine Koper za leto 2013. Priznanji sta prišli v času, ko je ta glasbeni ustvarjalec iz Bovca slavil svoj življenjski jubilej in ga na pobudo Komornega zbora Ave iz Ljubljane obeležil z odmevnim koncertom Preparate corda vestra v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani. Koncert so oblikovali najeminentnejši slovenski vokalni sestavi, ob zboru Ave pod avtorjevo taktirko še Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič, Slovenski oktet z umetniškim vodjo Jožetom Vidicem ter Vokalna akademija Ljubljana in Ženski komorni zbor ČarniCe s Stojanom Kuretom. Koncert je bil kratka antologija Čopijevega vokalnega ustvarjanja, predstavil je raznolikost, pestrost in inventivnost njegovega dela, ki vedno znova navduši, tako poslušalce kot tudi izvajalce, ki izjemno radi segajo v njegov opus. Da zborovodje radi posegajo po njegovih skladbah, je bilo opaziti recimo na lanskih regijskih tekmovanjih odraslih pevskih zasedb, kjer je imel Čopi, zlasti med primorskimi zbori, rekordno število izvedb.
Začniva pri aktualnih priznanjih, ki potrjujeta, da delate veliko, da delate dobro.
Vsekakor sem obeh vesel, vsak človek je rad opažen, vsakomur godi, da znajo tudi drugi vrednotiti njegovo delo, to je seveda čudovita potrditev za nazaj in še boljša spodbuda za naprej. Da sta prišli ob jubileju, je dobro. Ob jubilejih, pa naj bo spredaj katerakoli že številka, se človek slej ko prej vpraša, »kje sem, kaj delam« pa tudi »kako naprej«. Vsakemu umetniku se porajajo ta vprašanja, še zlasti na mejnikih, kot so priznanja in obletnice. Ob svoji 40-letnici sem si zaželel svoja najvrednejša dela izdati na zgoščenkah. Prvi korak do uresničitve te ideje je bil dogovor z Jerico Gregorc Bukovec, da Komorni zbor Ave naštudira in posname izbor del iz mojega sakralnega opusa. Zaradi njene nosečnosti in rojstva otroka sem projekt izpeljal tudi kot dirigent, kar je bila zame zelo lepa izkušnja, zgoščenka je tik pred izidom. No, poleg te sem si zamislil še tri: priredbe slovenskih ljudskih za mešane zbore naj bi posnel Stojan Kuret z Vokalno akademijo in Čarnicami, drugo, z umetnimi skladbami s posvetno vsebino pripravlja Slovenski komorni zbor z Martino Batič, na tretjo pa naj bi umestili ostala sakralna, vokalno-instrumentalna dela in druge skladbe.
Zgoščenke, ki nastajajo, se pravzaprav navezujejo na tiste, ki so že v vaši zbirki.
Najpomembnejša in zame najdragocenejša je plošča Lirični akvareli, ki je izšla, ko sem bil še študent na ljubljanski Akademiji za glasbo. Vsebuje mojo prvo vokalno skladbo, ki je nastala 1991. leta – takrat se je namreč v meni prebudil nov svet – želja po ustvarjanju vokalne glasbe. Takrat sem imel srečo, da sem imel ob sebi dirigenta Stojana Kureta in Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ki sta v treh letih naštudirala pravzaprav vse, kar sem do takrat napisal, za ženske, moške, mešane in otroške zbore. Vsak mlad ustvarjalec bi bil brez dvoma počaščen obenem pa zelo motiviran za delo naprej. Ko poslušam ta CD, sem še vedno zadovoljen z njim. Druga zgoščenka ima naslov So ptičice še snivale – gre za projekt priredb slovenskih ljudskih za ženske zbore; tudi v tem primeru gre za dirigenta Stojana Kureta, tokrat z odličnim ženskim zborom ČarniCe. V ta čas sega moje prijateljstvo s Pavletom Merkújem, ki mi je o ljudski glasbi veliko povedal, veliko novega odkril. Prav on mi je dal prve napotke na tem področju, za kar sem mu še danes zelo hvaležen.
Na vaših zgoščenkah bomo zaman iskali instrumentalna dela.
Res je, ko sem se vpisal na ljubljansko Akademijo za glasbo, sem si želel postati instrumentalni skladatelj, svojemu profesorju Danetu Škerlu, ki je vztrajal, da moram poskusiti tudi na vokalnem področju, sem zatrjeval, da do te glasbe nimam nikakršne afinitete. Kmalu se je pokazalo, da je imel prav. Vokalni svet me je osvojil in – vsaj za enkrat – mi pomeni tisto možnost izražanja, ki me povsem zadovoljuje in osrečuje.

No, nekaj instrumentalnih del je vendarle v vašem opusu.
Po študiju sem dobil nekaj naročil. Za Slovensko filharmonijo sem napisal Tri prekmurske ljudske za alt solo in orkester, eno baročno obarvano delo je nastalo za Obalni komorni orkester, po naročilu Marka Muniha pa Tri ljudske za radijski orkester – iz teh je pozneje nastala vokalna inačica Eno drevce mi je zraslo, ki mi je danes veliko bolj pri srcu. Potem sta tu še Missa brevis in Magnificat, ki sta vokalno-instrumentalni deli.
Če se vrneva k vašemu jubileju. Pravite, da se na podobnih mejnikih porajajo vprašanja »kje si, kdo si«. Kje ste, torej, in kdo ste?
Težko bi rekel, da sem prišel do zaključkov, lahko pa rečem, da moj opus – čeprav je v njem mogoče najti vse od baroka do jazza – vendarle povezuje neka rdeča nit, to je predanost melodiki in iskanju barv. So obdobja, ko je moja pozornost nekako usmerjena drugam, ko svoj slog širim, ga morda prilagajam potrebam ali zahtevam slučaja, vendar pa ostajam zaprisežen lirik, ob tem pa se ne bojim pogledati čez.
Na vprašanje, »kdo ste«, odgovarjate z atributi kompozicije. Ali to pomeni, da ste vendarle najprej skladatelj …?
Ja, to bo ostalo za poznejše rodove, ne morem si pa predstavljati, da bi počel samo to. Verjetno me samo to ne bi zadovoljevalo. Sem hiperaktiven, potrebujem vse svoje aktivnosti, da bi lahko bil srečen, uspešnost na vsakem od mojih področij pogojuje uspešnost na drugih, z drugimi besedami: brez dela s pevci, z mladimi ljudmi, ki so dojemljivi za novosti, ne bi mogel ustvarjati novosti. Ker se sam pri ustvarjanju ne poslužujem ravno sodobnih izraznih sredstev, zapolnjujem to vrzel z organizacijo koncertov te glasbe. Tudi svoje pedagoške dejavnosti ne jemljem kot nujno zlo. Z učenjem mladih tudi sam poglabljam svoja znanja in rastem hkrati z njimi. Vsekakor: vsa področja mojega glasbenega udejstvovanja se prepletajo in konstruktivno dopolnjujejo.
Dirigiranje vam zapolnjuje zelo veliko dragocenega časa. Trenutno vodite poleg APZ Univerze na Primorskem še Zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, projektno ste deleli s Komornim zborom Ave, Mladinski mešani zbor Gimnazije Koper ste z letošnjim šolskim letom oddali.
No, z avejevci smo delo uspešno sklenili. Gimnazijce sem prepustil mladi dirigentki Andreji Hrvatin, moji asistentki pri APZ UP. To je bil eden mojih ljubljenih zborov , v katerem sem, kljub temu da so mladi in neizučeni, lahko posegal tudi po tehtnih skladbah. Četrto leto vodim zbor Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, žal imam z njimi samo eno vajo na teden, kar otežuje napredek, vendarle pa so to notalni mladi ljudje in – kar je še pomembneje – zelo lepo se razumemo, zelo so predani zboru. Moj primarni zbor pa je Akademski pevski zbor Univerze na Primorskem, ki letos slavi 10-letnico delovanja. S tem zborom sem od vsega začetka, skupaj smo rasli, naša zgodovina je bogata, v njej je ne le veliko odličnih dosežkov in dobrih rezultatov, tu je veliko dobre glasbe, novitet, ki so nastale prav za nas in smo jih posneli oz. jih še snemamo za zgoščenke, štiri so že izšle, letos načrtujemo še dve.

Zbori so vam doslej prinesli dvanajst zlatih plaket z državnih tekmovanj in osemnajst prvih nagrad z mednarodnih tekmovanj, to ni malo.
Ne, ni malo. Z enim zborom bi težko naredil vse, kar si želim. To, da delam z dvema dobrima zboroma hkrati, tako zadovolji moje poustvarjalne potrebe. Nagrade pridejo nekako same od sebe in moram priznati, da mi ne pomenijo prav veliko oz. niso glavni cilj, ki me motivira pri delu. No, seveda, lepo je zmagati, vendar pa me to navdušenje kmalu po razglasitvi mine in že razmišljam naprej. Dobri rezultati so predvsem dobra hrana za pevce, to je plačilo za trud in spodbuda za naprej.

Nagrade so verjetno del obveznega kroga: ker so nagrade, pridejo vabila in naročila, pridejo nove skladbe … V tem krogu je tudi vaše zadnje potovanje v Gdansk.
No, seveda, uspešen zbor na tekmovanjih pridobiva na prepoznavnosti, na prestižu, s tem dobi možnost nastopa na drugih tekmovanjih, koncertih in festivalih kot gost, kar je s finančnega vidika seveda ugodno. Dirigent pa je po uspešnih nastopih na tekmovanju velikokrat povabljen v žirije mednarodnih tekmovanj. Po tem, ko sem z zborom ljubljanskega Konservatorija pred dvema letoma zmagal na tekmovanju v Gdansku, sem že lani, pa tudi letos, dobil vabilo v žirijo tamkajšnjega tekmovanja, no, vabilo sem dobil tudi za prihodnje leto. Letos bom sodeloval tudi v žiriji tekmovanja v Prijedoru v Republiki Srbski, kjer sem lani zmagal z Akademskim zborom Univerze na Primorskem. Po Prijedoru potujem v Bolgarijo, kjer bom na festivalu član žirije, na eni od zborovskih delavnic pa naj bi predstavil tudi nekatera dela iz svoja opusa.

Biti član žirije ni enostavno, domnevam.
Ni, velikokrat bi bil raje na odru in dirigiral. To je zelo odgovorno delo. Zavedati se je treba, da ni enotnih kriterijev za ocenjevanje petja, da obstajajo nekateri parametri, ki so merljivi, in drugi, ki niso; rezultati tako niso vselej usklajeni in niso vedno vsakomur pogodu. Imel sem srečo, da smo se v vseh žirijah, v katerih sem sodeloval, lahko pogovarjali in usklajevali rezultate, kar je dobro.  Pa še nekaj koristnega sem izluščil: zdaj vem, kako funkcionirajo žirije, vem, čemu dajejo večji poudarek in čemu manjši, to je seveda dobrodošla informacija, ko se spet znajdeš na odru kot tekmovalec.

Na mednarodni sceni so takšna in drugačna tekmovanja po vsebini pa tudi po kakovosti …
Nekako se že ve, katera tekmovanja so na kateri kakovostni ravni, to je res, vendar pa tudi prestižna tekmovanja niso vsako leto enako kakovostna. Če je raven zborov nižja, imaš srečo, ker se uvrstiš više, če pa sodelujejo boljši zbori, imaš spet srečo, tokrat zato, ker se od njih lahko česa naučiš. Opažam, da naši zbori in zborovodje vedno izstopajo, v vseh ozirih, tudi po izbiri literature, po izjemnem poznavanju tujih del in po tem, kako izberejo slovenske skladbe, ne bojijo se sodobnosti … Tu velikokrat izstopamo tudi med zborovsko razvitimi državami.

Slovenija ima ogromno pevcev, po razvejanosti ljubiteljske zborovske dejavnosti je menda v samem evropskem vrhu. Imamo vrhunske zbore, veliko tistih srednje kakovosti in še več tistih, ki gojijo ljudsko petje na vasi. Na Primorskem še zlasti. Tuji strokovnjaki so prepričani, da je zborovsko petje pri nas finančno dobro podprto.
Naši najboljši zbori, tisti, ki zastopajo državo na mednarodnih tekmovanjih, opravljajo, seveda, pomembno promocijsko vlogo, v Evropi ali pa v svetu smo znani po tem, da smo pevski narod. Zlasti tisti, ki kotirajo nekoliko više, so seveda vezani na finančna sredstva, da lahko udejanjajo svoje cilje, svoje zanimive projekte. Če imaš denar, ga lahko usmerjaš v naročila novih skladb, v snemanja, v gostovanja. Do teh sredstev laže prideš, če imaš mednarodne reference, tudi zato so tekmovanja potrebna. Res pa je, da je trenutno teh sredstev v Sloveniji malo. Vsak se znajde po svojih močeh in sposobnostih, prek razpisov in sponzorstev, a kot vemo, danes tudi sponzorji niso radodarni.
Vokalna glasba v Sloveniji ne gre v korak z instrumentalno. Vokalna se ocenjuje kot amaterizem, instrumentalna kot profesionalizem in v tem smislu gre tudi vrednotenje. Ne le na poustvarjalni ravni, to opažam tudi kot ustvarjalec, skladatelj. Če napišem skladbo za osem instrumentov, bo ta finančno ovrednotena veliko več kot pa skladba za osemglasni zbor. Če pa govoriva o tem, koliko je za svoja dela plačan recimo Whitacre ali Carl Jenkins ali pa slovenski zborovski skladatelj … no, o tem raje ne bi govoril.
V zadnjem času so bila finančna sredstva odtegnjena celo paradnemu konju slovenskega zborovstva, Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, katerega bogato dejavnost ambasadorja slovenske ljubiteljske kulture je država podpirala več kot osem desetletij.
Treba je vedeti, da je bil v desetletjih po 2. svetovni vojni APZ Tone Tomšič eden redkih zborov, ki jih je v tem smislu financirala država. V zadnjem obdobju imamo veliko poustvarjalnih oblik, ki lahko tako ali drugače konkurirajo APZ-ju. Imamo Vokalno akademijo Ljubljana, imamo ČarniCe, Ave …, imamo več festivalov in drugih institucij, ki si morda tudi zaslužijo boljšo finančno podporo države. Se pa popolnoma strinjam, da je tu tradicija, ki mora šteti. Nekdo se na razpis lahko prijavi s super projektom in si zato gotovo zasluži podporo, zasluži si jo pa tudi zbor, ki že toliko let vzdržuje visoko kakovost, se izkazuje tudi z merili kvantitete, zbor, ki že 80 let kroji kulturo z bogatim delovanjem in služi kot zgled številnim mladim zborom in zborovodjem v državi. Kot dirigent univerzitetnega zbora iz Kopru ne morem s svojo 10-letno tradicijo konkurirati ljubljanskemu zboru, ki si zasluži drugačno obravnavo, pa čeprav bi si tega želel. Z drugimi besedami: ni problem v tem, da si nekomu vzel, problem je, da je trenutno denarja premalo, da bi ga lahko še nekomu dal.

V peto desetletje ste zajadrali, sami pravite, da se ob obletnicah vprašamo tudi, »kam pa zdaj«.

Menim, da je treba poiskati pravi trenutek, da zaključiš eno obdobje. Zdaj sem na tem, da zaključim nekatere projekte, hkrati pa me že mika, da bi odprl novo obdobje v svojem življenju … V nekem trenutku preprosto začutiš, da rabiš nekaj novega. Skladateljevanje ni poklic, to je proces, ki zahteva mirnost, zbranost in dovolj časa, da se temu lahko intenzivno posvetiš. Vsa ostala dejavnost ti lahko pomaga, lahko pa ti začne jemati energijo in tudi željo. Ustvarjalec ustvarja zato, ker čuti potrebo po tem. Kot poustvarjalec to željo potešiš na drugačen način, s tem seveda lahko povzročiš, da se ustvarjalna želja umika. S temi vprašanji, dilemami se ubadam, zaenkrat neuspešno (smeh).